Za tibetanskega terierja je značilno srednje veliko, mišičasto, kompaktno in izjemno gibčno telo. Ima značilno dvojno dlako – spodaj gosto, mehko in volnato podlanko, zgoraj pa dolgo, bujno krovno dlako, ki je fina, vendar ne volnata niti svilnata. Glava in viseča ušesa so bogato poraščeni z dolgo dlako, prav tako tudi srednje dolg rep, ki ga pes nosi visoko in ga v rahlem loku polaga čez hrbet.
Kljub imenu tibetanski terier nima nobene povezave s terierji. Ime izhaja iz zgodovinskih razlogov – indijska kinološka zveza ga je v začetku prejšnjega stoletja poimenovala »terier« predvsem zaradi njegove velikosti, ime pa se je ohranilo do danes. Po sodobni klasifikaciji ga tako Evropska (FCI) kot Ameriška kinološka zveza uvrščata med družne pse (companion dogs).
Tibetanski terier velja za razmeroma zdravo in dolgoživo pasmo, saj pogosto doseže starost 15 let ali več. K ohranjanju zdravja pomembno prispevajo tudi odgovorni vzreditelji in kinološka društva. Člani slovenskega Kluba tibetanskih pasem si prizadevajo za širjenje genetske raznolikosti z uvozom nativnih psov iz Tibeta ter s skrbno načrtovanimi paritvami in rednimi zdravstvenimi pregledi zmanjšujejo pojav dednih bolezni, ki se pojavljajo pri nekaterih drugih pasmah.
